Finale lige NBA med Miami Heat in Los Angeles Lakers. Težka pot do zmage se zna končati z grenkim priokusom.

Po najdaljši sezoni v zgodovini lige, ki je trajala skoraj eno leto, smo končno prišli do zadnjega obračuna. Najboljša ekipa zahodne konference se bo pomerila z najboljšo ekipo vzhodne konference. S kratkim pregledom poti, ki sta jo morali ekipi prehoditi do finala, se bomo ogreli preden začnemo s tisto pravo stvarjo. Finale lige NBA. Ker pa so to pomembni dnevi za oboževalce košarke in Gorana Dragića, smo za malo pomoč poprosili dva izmed najbolj znanih piscev o franšizi Miami Heat. Kaj sta nam o Goranu na hitro povedala, najdeš v nadaljevanju.

MIAMI vs LAKERS (vir: ESPN)
MIAMI vs LAKERS (vir: ESPN)

MIAMI HEAT

Prvaki divizije: 14x
Prvaki konference: 6x
Prvaki lige: 3x

Redni del sezone: 44-29
Off. rating končnica: 112,7 (4.)
Def. rating končnica: 108,6 (7.)

Miami je bil večino poti do finala dominanten in to najprej pokazal z metlo nad Indiano. V naslednji seriji so s 5 proti 1 premagali največje favorite za naslov, Milwaukee Buckse na čelu z Giannisem Antetokounmpom. V finalu vzhodne konference pa so v šestih tekmah premagali še mladi Boston ter prvič po letu 2014 odšli v finale. Bam Adebayo je bil v prvih dveh serijah pretirano tih, a kakovosten. V seriji proti Bostonu pa je bil njegov čuvaj Daniel Theis, ki pa proti njemu ni imel možnosti. Jimmy Butler se je pojavil v točno tistih trenutkih, ko ga je Miami potreboval, vseeno pa pustil še veliko možnosti za navdušenje. Goran Dragić pa je general Miamija in predstavlja jedro ekipe, kar se je pokazalo v vseh treh serijah. Miami ima poleg njih še vsaj šest igralcev, ki lahko dosežejo vsaj petnajst točk na tekmo.

Steve Aschburner, novinar za NBA.com o našem Goranu: »Spomnim se obljube, ki sta mu jo dala Erik Spoelstra in Pat Riley, ko se je poškodoval Chris Bosh. Obljubila sta, da mu bosta pripeljala ekipo, s katero se bo boril za naslov. Goran je ostal, ekipo pa so mu pripeljali. Skozi leta poškodb in povprečnih rezultatov je prišel čas zanj. Kar mu je dal Miami, je Miamiju Goran vrnil vsaj dvakrat.«

Ira Winderman, novinar za South Florida Sun Sentinel o Goranu:»Pomen Gorana za našo franšizo bi najlažje opisal z nekaj številkami, ki bodo to storile namesto mene. V končnici je za Miami boljši strelec, kot je bil Tim Hardaway. Na lestvici najboljših podajalcev Miamija je na šestem mestu. Na lestvici najboljših strelcev v zgodovini Miamija pa je na desetem. Tisti, ki vedo, kdo vse je za Miami igral, lahko sklepa, kako velik pomen ima Goran za nas.«

LOS ANGELES LAKERS

Prvaki divizije: 24x
Prvaki konference: 32x
Prvaki lige: 16x

Redni del sezone: 52-19
Off. rating končnica: 115,6 (2.)
Def. rating končnica: 107,8 (5.)

Lakersi so bili enako kot Miami celotno končnico do finala popolnoma dominatni, z izjemo treh tekem, ki so jih že kar tradicionalno izgubili. V prvi seriji so premagali Portland, ki je ves mehurček igral z željo po končnici. V drugi seriji je bil njihov nasprotnik Houston z dvema bivšima MVP-jema, ki so se ravno toliko porazili sami, kot so jih Lakersi. V finalu zahoda pa so pričakali Denver, ki pa je bil že kar vidno utrujen. LeBron James je bil vodja igrišča in dokazal, da je bilo lansko leto le izjema in sporočil, da še vedno ostaja najboljši. Anthony Davis roko na srce sploh ni imel konkurence, morda mu je to predstavljal le Portlandov dvojec. Velik doprinos pa sta predstavljala veterana Dwight Howard in Rajon Rondo. Trener Frank Vogel ni smel dopustiti, da ekipa pade pred vsemi pričakovanji o naslovu prvaka.

Prva tekma

Začelo se je po željah Miamijevih navijačev, saj so varovanci Erika Spoelstre zadeli devet od dvanajstih metov in povedli s 23 proti 10. Dvanajst od teh je prišlo zaradi Gorana Dragića. Frank Vogel je zahteval minuto odmora, ko si je Miami zaradi odličnega meta zagotovil hitro prednost. In od tu dalje je šlo čisto vse v korist zlato-vijoličnih. Dragića je zamenjal Herro, Adebaya pa Iguodala. Na drugi strani je igro zapustil James, ki ga je zamenjal Kuzma. Davis je stopil na položaj centra, organizator pa je bil Rondo. S tremi trojkami KCP-ja in Dannyja Greena je bil rezultat že skoraj poravnan. Po metu Carusa ob izteku prve četrtine pa je bil rezultat že 31-28 v korist Lakersev. V drugi četrtini pa se je začel najhujši možen scenarij za Miami, saj se je najprej poškodoval Goran Dragić, nato Bam Adebayo in še Jimmy Butler. Goran je nekaj časa še igral, a nato igro zapustil zaradi poškodbe stopala. Bam je prav tako za nekaj časa stisnil zobe, a se nato po menjavi v igro ni vrnil. Butler (23 točk, 5 podaj) pa se je kljub grdemu zvinu gležnja boril proti visokemu nasprotniku, a njegov doprinos ni bil na enakem nivoju. Veliko odgovornosti je padlo na novinca Tylerja Herroja (14 točk), ki nepričakovani vlogi tokrat ni bil kos (tekmo je zaključil z -34). Los Angeles je ob polčasu vodil že z rezultatom 65-48. V prejšnjih serijah je Miamiju predstavljala tretja četrtina, kjer so znali zapraviti vodstvo, ki so si ga nabrali. A v takih težavah še niso bili. Grešili so iz vseh smeri, conska obramba ni delovala in verjetno so želeli, da je tekme čim prej konec. Da pa ima vsak kovanec dve strani, so bili tam še Lakersi. Ena najslabših ekip v metu za tri je imela v ključnih trenutkih 11 trojk iz 17 poskusov (tekmo so zaključili s 15/38). LeBron James je na prvi tekmi svojega desetega finala v karieri dosegel 25 točk, 13 skokov in 9 podaj. Pametno je v napadu s prevzemom dobil pred sabo manjšega igralca (Herro in Robinson), ter to izkoriščal. Anthony Davis pa je v svojem prvem finalu dosegel 34 točk, 9 skokov in 5 podaj, ter se uvrstil na tretje mesto po točkah v prvi tekmi finala (pred njim sta Shaquille O’Neal in Allen Iverson). Izkazali so se prav vsi, ki jih je Vogel poslal v igro, tudi tisti, ki jih je poslal v zadnji četrtini. Ravno tu pa so malo stopili s plina in po prednosti za 30 točk pustili Miamiju, da se na krilih Kendricka Nunna (18 točk, 5 skokov) približa na končnih 17 točk razlike. Težave Miamija so bile jasne, poškodbe, porazen met iz igre, skoraj pol manj prostih metov, slaba obramba in dopuščanje skokov. Vse to, razen poškodb, lahko pridno zapišemo kot odlično igro Los Angelesa, ki je bil v prvi tekmi boljši, večji in močnejši.

Druga tekma

Nekaj trenutkov pred tekmo smo izvedeli, da Bam Adebayo in Goran Dragić ne bosta igrala zaradi poškodb. Tyler Herro (17 točk, 7 skokov, 3 podaje) je začel namesto Gorana, Meyers Leonard (7 točk v 9 minutah) pa namesto Bama. Herro je obenem postal tudi najmlajši starter v zgodovini finala, to je dosegel z 20 leti in 256 dnevi. Za osem dni je prehitel Magica Johnsona, ko je ta zaigral proti 76ersom leta 1980. Leonarda je sicer hitro zamenjal veliko bolj razpoloženi Olynyk, ki je s klopi dosegel 24 točk, temu pa dodal še 9 skokov. Ker zna zadevati z velike razdalje, se je pod košem Lakersev odprlo kar nekaj prostora, še več pa po tem, ko so zadeli nekaj metov z razdalje. V obrambi so se močno trudili s consko obrambo, mož na moža, prevzemanje in še druge, a Lakersi so našli rešitev za čisto vse. Cona jih je pripravila, do tega, da so z metom za tri postavili rekord franšize v finalih. Zadeli so 16 od kar 47 metov za tri. Največ, po tri, sta jih zadela LeBron James (33 točk, 9 skokov, 9 podaj) in Rajon Rondo (16 točk, 10 skokov), ki sta s to tekmo skočila na lestvicah podaj. LeBron zdaj zaostaja le še za Magicom, Rajon pa je preskočil Larry Birda in Steva Nasha. Da Miami na tej tekmi še ni imel rešitve za njihove visoke igralce, je dokazal Anthony Davis, ki se je ustavil pri 32 točkah in 14 skokih. Po enajst točk sta prispevala še Kyle Kuzma in KCP. V obrambi je bil skok malo na strani Lakersev (31-28), kar pa je prevladalo, pa je bil skok v napadu, ki so ga Lakersi z lahkoto dobili s 16 proti 6. Miami je vsekakor zaigral bolje in se pobral od prve tekme ter z izjemo tradicionalno slabe tretje četrtine, ni pustil vodstva za več kot 12 točk. Treme se je poleg Herroja otresel tudi Robinson in dosegel 9 točk in 4 podaje. Pomemben faktor pri tem pa je bila čista jeza Spoelstre, ki ga je moral pošteno nahruliti, da je metal brez strahu. Eden najboljših novincev rednega dela sezone, Kendrick Nunn, je pokazal, da tega slovesa nima kar tako. 13 točk, 4 skoki in 3 podaje so bile dovolj, da je povzročal kar nekaj preglavic obrambi Lakersev. Čeprav je Jimmy Butler dosegel 25 točk, 8 skokov in 13 podaj, se je zdelo, kot da ima še veliko moči, ki je ne želi pokazati. S poškodbami Gorana in Bama se bo preprosto moral držati besed, ki jih Miami letos močno prakticira: »Next man up«. Skoraj pa smo pozabili na pomemben razlog zmage Lakersev in to je igranje v črnih Mamba dresih.

Tretja tekma

Po vodstvu z dva proti nič je bil ves pritisk na LeBronu in soigralcih. Kljub močni želji Goran in Bam še nista smela igrati in vprašanje je bilo le eno. Kdo bo tisti, ki bo pri Miamiju stopil korak naprej? Odgovor smo dobili in ime mu je Jimmy Buckets. Miami je od prve podaje naprej zaigral veliko bolj samozavestno kot na prvih dveh tekmah in dobesedno igral svojo igro. Tako v napadu kot obrambi niso nasprotniku pustili veliko manevrskega prostora. Jae Crowder (12 točk, 8 skokov), Kelly Olynyk (17 točk, 7 skokov), Tyler Herro (17 točk) in Duncan Robinson (13 točk, 5 skokov, 3 podaje) so bili odličen doprinos k vodji ekipe, Jimmyju. Zdelo se je, da so se morali le sprostiti in rezultat bi temu sledil. In točno to se je na tretji tekmi zgodilo. Jimmy Butler je spisal zgodovino. 40 točk, 11 skokov, 13 podaj, 2 blokadi in 2 ukradeni žogi. Po Jerryju Westu in LeBronu Jamesu je postal šele tretji igralec v zgodovini finala, ki je dosegel trojni dvojček z več kot 40 točkami. Čeprav Miamijeva igra ni bila perfektna, je bila pa dostojen približek temu. Ustavili so Anthony Davisa, ki je zadel le nekaj metov z razdalje in pol razdalje ter ostal pri 15 točkah. Lakerse so prisilili v 19 izgubljenih žog, od tega jih je imel LeBron kar osem. Čeprav so imeli spet prevlado pod košem, jim drugih možnosti niso dovolili. Spet so jih prisilili k metu z razdalje, ki ni bil dobro izmerjen (zadeli so 14 od 42 trojk). LeBron James (25 točk, 10 skokov, 8 podaj) ni bil pri stvari, čeprav je na koncu prve četrtine rekel, da je Miami v težavah. Edini žarek upanja sta bila Markieff Morris (19 točk, 6 skokov) in Kyle Kuzma (19 točk) s klopi, ki sta bila ena plat medalje. Druga pa KCP in Danny Green, ki sta se vrnila k svojemu sezonskemu metu za tri. Danny Green v zadnjih dveh tekmah prinaša le šestodstotni met, KCP pa petindvajsetodstotnega. Z izjemo začetne minute so Lakersi le še na začetku druge in zadnje četrtine vodili, a nikoli za več kot štiri točke. Miami se je s trdno obrambo, odličnim napadom in fenomenalnim Butlerjem hitro vrnil in zmagal na pomembni tretji tekmi. Kot je rekel Jimmy na koncu tekme: »Zdaj ste vi v težavah«.

Novice iz sveta NBA-ja: Trenerske službe

Kot vsako sezono se je tudi to sezono odprlo nekaj novih trenerskih mest. Večino je bilo odpuščenih zaradi nedoseženih rezultatov, ki jih je franšiza želela. Ta teden bomo pregledali, katere ekipe so pred kratkim zaposlile novega trenerja, katere pa so še vedno brez glavnega trenerja. Prvi seznam tako res ni dolg, saj sta le dve ekipi zaposlili novega trenerja. Chicago Bullsi so se dogovorili za sodelovanje z bivšim trenerjem Oklahome, Billy Donovanom. Philadelphia 76ers pa so odpustili Bretta Browna, ki jih je popeljal skozi težaven proces, in ga nadomestili z Docom Riversom. Po spodleteli sezoni v Los Angelesu se tako bivši trener Bostona in Orlanda spet seli v vzhodno konferenco. Da bo tam zanimivo, pa so poskrbeli Brooklyn Netsi, ki jih bo zdaj treniral Steve Nash. Dvakratni MVP rednega dela sezone bo glavni trener Kevinu Durantu in Kyrieju Irvingu, ki pa ga po svojih besedah ne rabita.

Ekipe, ki pa so še vedno brez trenerja so Houston Rockets, Indiana Pacers, Los Angeles Clippers, New Orleans Pelicans in Oklahoma City Thunder, trenerji, ki pa se jih največkrat povezuje s katero koli od franšiz pa: Ty Lue, Mike D’Antoni, Mark Jackson, Jason Kidd, Kenny Atkinson in drugi bivši ter zelo mladi trenerji. Kako se bo vse izteklo, bomo videli v prihajajočih tednih.