Pretep med navijači in košarkarji na tekmi Indiane in Detroita novembra 2004
V ligi NBA se vsako sezono zgodi nešteto dogodkov, ki si jih oboževalci zapomnijo. Nobeden izmed legendarnih, pa ni tako zloglasen kot tisti, ki se je zgodil 19. novembra 2004. Pretep v dvorani sredi Detroita, ki je bil kasneje poimenovan kot Malice at the Palace (Pretep v Palači). Tekma med Indiana Pacersi in Detroit Pistonsi je spremenila ligo NBA, njena pravila ter življenja vseh vpletenih. Pred dnevi je Netflix na svoji pretočni platformi premierno prikazal dokumentarec z naslovom Untold: Malice at the Palace. Prikazani so bili še nevideni posnetki, pričevanja vpletenih in nepravičnost, ki je doletela košarkarje na račun obstoja lige.
19. november 2004
Epohalni dogodek v dvorani Palace na Auburn Hillsu sredi Detroita je poznan vsem oboževalcem košarke in še nekoliko širše. Prizori Rona Artesta, ki leži na zapisnikarski mizi. Prerivanje njegovih soigralcev na gostovanju pri aktualnih prvakih Pistonsih. Kozarec piva, ki leti po zraku in pristane na ležečem Artestu. Pretep z navijači. Vse ostalo pa je pomešano v delirij spominov, adrenalina, delnih pričevanj in nekaj malega posnetkov, ki so bili do sedaj na voljo. Dokumentarec pa to spremeni, saj ponudi veliko tistega, kar še nismo videli. Ne le dogodke, ki so se zvrstili takoj po pretepu, ampak posledice, ki jih nekateri nosijo še danes.
Vpleteni v pretepu
Z izjemo enega igralca na obeh klopeh, so bili v prerivanje in pretep vpleteni vsi igralci. A nekateri so bili bolj vpleteni kot drugi, o čemer pričajo tudi kazni in posledice. Seznam tistih, ki so bili po pretepu najbolj oškodovani in se jih največkrat povezuje z dogodkom.
- Ron Artest (Indiana Pacers)
- Ben Wallace (Detroit Pistons)
- Jermaine O’Neal (Indiana Pacers)
- Stephen Jackson (Detroit Pistons)
- Reggie Miller (Indiana Pacers)
- Rasheed Wallace (Detroit Pistons)
- John Green (navijač)
- William Paulson (navijač)
- Alvin Shackleford (navijač)
- Charlie Haddad (navijač)
- David Wallace (navijač, brat Bena Wallaca)
Po preteklem dvoboju v finalu vzhodne konference, sta se ekipi prvič v tisti sezoni znašli na istem igrišču. Indiana je bila na pohodu. Reggie Miller in druščina so želeli prstan. Na tekmi v Detroitu se je v atmosferi čutila »play-off« napetost, kar pa Indiani ni več predstavljalo težav. Minuto do konca tekme so vodili za petnajst točk z rezultatom 97:82. Splošna javnost se spomni le še poskusa zabijanja s strani Bena Wallaca in premočnega prekrška Rona Artesta. Sledilo je odrivanje in začetek pretepa. Kar pa nismo vedeli in je vsekakor pomembno za celotno sliko, pa razloži dokumentarec.
»Samo tako me ljudje še vidijo. Če bi vedeli kaj se je zgodilo, vseh teh vprašanj sploh ne bi bilo.« – Jermaine O’Neal
Duševne težave Artesta in smrt brata Bena Wallaca sta že dovolj velik razlog, da bi lahko šlo ob najmanjšem konfliktu nekaj hudo narobe. In je tudi šlo. Kar lahko vidimo v vseh posnetkih je postopno umirjanje vseh vpletenih, ki so se prerivali na parketu. Ben Wallace, ki ga mirijo soigralci in Ron Artest, ki umirja svoje demone na zapisnikarski mizi. Do tiste pijače, ki je zletela na Artestov prsni koš. Njegovemu skoku v tribune, so sledili še vsi ostali igralci, trenerji in celo novinarji. Vse z željo, da se to ustavi. Pa se ni.
Jekleni stolm ki je zletel le nekaj centimetrov mimo glave Jermaina O’Neala, ko je hodil v slačilnico. Polivanje igralcev s pijačo in hrano med hojo v tunel in garderobe. Navijači, ki so javno priznali željo, da bi zaradi pretepa prejeli visoko odškodnino. Trije policisti in peščica varnostnikov, ki so bili na voljo proti dvajset tisoč navijačem. Policist, ki ni vedel kdo je Reggie Miller in je bil tik pred tem, da ga onesposobi z električnim šokom. Bi se vse to preprečilo, če bi bil član Pacersev le tiho in ne bi hujskal Artesta, naj gre po »svoj« prekršek?
Sanje o naslovu Reggija Millerja in Pacersev so se razblinile tiste noči, čeprav je bila vsa liga mnenja, da bi takrat naslov osvojili prav oni. Posledice pretepa so bile vidne že naslednje jutro, ko je bilo za vpletene košarkarje jasno, kam se obračata javnost in liga. Krivi so igralci. To so nasilneži. Liga mora ukrepati. Taki in podobni naslovi časopisov, televizijksih in radijskih oddaj, so polnili naslednje dni. Zdelo se je, da so vsega krivi igralci, čeprav je bilo mnenje javnosti v tistih dnevih razdeljeno na polovico. Igralci pod nobenim pogojem ne smejo oditi med navijače, pa naj si bodo verbalni napadi še tako hudi. Komisar lige NBA je bil pod drobnogledom in odločil se je:
Kazni in posledice
20.novembra, dan po pretepu, je liga NBA suspendirala Artesta, Jacksona, O’Neala in Wallace. Njihova dejanja so bila »šokantna, odvratna in neodpustljiva«. Devet igralcev je prejelo 146 tekem prepovedi igranja (137 za Indiano, 9 za Detroit). Vsi igralci skupaj so izgubili kar enajst milijonov dolarjev plače.
Artest, O’Neal in Jackson so prejeli eno leto pogojne zaporne kazni 60 ur družbeno koristnega dela, kazen v višini 250 dolarjev in udeleževati so se morali obvladovanja jeze.
- Ron Artest – preostanek sezone (86 tekem od tega 13 v končnici) – 4,9 milijona izgubljene plače
- Stephen Jackson – 30 tekem – 1,7 milijona izgubljene plače
- Jermaine O’Neal – 15 tekem (sprva 25 tekem) – 4,1 milijona izgubljene plače
- Ben Wallace – 6 tekem – 0,4 milijona izgubljene plače
- Anthony Johnson – 5 tekem – 0,12 milijona izgubljene plače
- Reggie Miller – 1 tekma
- Chauncey Billups – 1 tekma
- Derrick Coleman – 1 tekma
- Elden Campbell – 1 tekma
Kazni za navijače pa so bile nekoliko drugačne. Policisti so nekaj dni ugotavljali identitete vpletenih navijačev Detroita in kmalu je vse postalo jasno. John Green, ki je vrgel pijačo, je že imel policijsko kartoteko zaradi večkratne vožnje pod vplivom alkohola, neregistriranega orožja, ponarejanja dokumentov in tako dalje. Poleg njega je še šest navijačev prejelo prepoved obiska NBA tekem do konca življenja. Green je prejel še mesec dni zapora, dve leti pogojne kazni in plačilo finančne kazni. Bryant Jackson, ki je vrgel stol mimo O’Nealove glave je prejel dve leti pogojne kazni, 100 ur družbeno koristnega dela in plačilo 6 tisoč dolarjev kazni.
»Želijo kriviti nas in si popraviti izgled v svetu. Mi smo tisti, ki smo izgubili vse.« – Stephen Jackson
Da bi se NBA znebila vtisa »huliganske« lige (Thug League), je sprejela nekaj sprememb. Od takrat dalje je veljal kodeks oblačenja, ki ni dovoljeval hip-hop kulture. Novinci so lahko v ligo prihajali le iz Univerz, nič več iz srednjih šol. Povečala se je prisotnost varnostnikov v dvoranah in alkoholne merice so bile zmanjšane na nakup dveh pijač za eno osebo (tudi prepoved alkohola po tretji četrtini). Nekatera pravila so v podobni obliki ostala do danes, druga pa so bila pozabljena in zabrisana.
Zaključek sezone in ere Reggie Millerja
Detroit je redni del sezone končal na drugem mestu vzhoda, Indiana pa na šestem. Po uspešnem prvem krogu končnice sta se ekipi srečali v drugem krogu končnice. Indiana je povedla z dvema zmagama, a izgubila po šestih tekmah. Detroit je nato premagal še Miami in odšel v finale lige. Tam je v sedmih tekmah izgubil proti San Antoniu. Miller se je upokojil in postal še ena izmed zgodb igralcev brez osvojenega naslova prvaka. Igralci so se razšli v naslednjih dveh letih, tako na eni kot na drugi strani. Ekipi nista nikoli vrnili svojega starega slovesa. Celoten dogodek pa najbolje opišejo besede Rona Artesta po osvojenem finalu lige leta 2010, z Los Angeles Lakersi: »Zdaj sem osvojil naslov z Lakersi, a z mislimi sem še vedno v Indiani. Imel sem možnost zmagati s tistimi fanti, a sem bil mlad in egoističen. Ko jih vidim, se počutim kot reva.«
Malice at the Palace je eden izmed najbolj znanih dogodkov lige NBA in športa nasploh. Vplival je na kariere vpletenih igralcev in navijačev. Spremenil je prihodnost lige NBA. Dokumentarec pa prihaja ob pravem času, ko si mnogi posnetek pretepa vrtijo za zabavo, vseh igralcev pa se spominjajo le kot pretepačev. Untold: Malice at the Palace ponudi konec tej zgodbi in neresnicam, ki krožijo naokoli. Ko bi bilo tudi konec nesoglasij, predskodkov in sovraštva.